[Uvod] [Zgodovina refoška] [Opis sorte] [Klima] [Pedološki opis] [Rezultati] [Sklepi]   
[Tehnologija predelave] [Družina posebnežev] [Je vino hrana?] [Zaključek]




REFOŠK SKOZI ZGODOVINO

Refošk lahko štejemo za relativno omejeno, lokalno sorto, ki je prav pri nas našla primeren, če že ne najprimernejši prostor. Prav pri nas, torej v koprskem vinorodnem okolišu, in še na nam bližnjem oziroma kar sosednjem območju, na kraški planoti, se kaže z vsemi svojimi odlikami. Gojijo ga seveda tudi v nekaterih drugih območjih (hrvaška Istra, nekatere pokrajine v Italiji…), vendar se ni uspel nikjer uveljaviti kot kakovostna sorta. Brez zadrege lahko torej rečemo, da imamo enkratno vino, ki mu v svetu ni enakega. Čeprav mu stroka, katere pravila so naravnana po francoskem okusu in še bolj po gospodarskih interesih prve svetovne vinske velesile, nerada priznava najvišje ocene, pa osvoja številne ljubitelje dobrih vin s svojo pristno neposrednostjo.




Prve etikete za refošk (zgoraj iz leta 1954, spodaj 1960), polnili so ga izključno v buteljke in delno izvažali v Trst (Biloslav, 2000).


Osvojil je tudi rimsko cesarico Livijo, ki je dočakala za tiste čase več kot zavidljivo starost - 86 let; menda prav zato, ker je izredno rada uživala vino "Pucinum", zelo znano v rimskem cesarstvu. Zgodovinar Plinij, ki je to zabeležil v svojem delu Naturalis Historia, verjetno ni slutil, koliko polemik bo s tem povzročil in koliko interesov se bo potegovalo za to, da se vino Pucinum vzame v rodovnik danes poznanih sort. Povsem utemeljeno se za to poteguje tudi refošk oziroma njegov dvojnik teran. Slastni Pucinum naj bi po Plinijevih zapisih pridelovali v zalivu Jadranskega morja, nedaleč od izvira reke Timav. Na kamnitem hribu, kjer naj bi uspeval, so ga pridelali tako zelo malo, da so z njim napolnili le nekaj amfor. Veljal naj bi za zdravilno vino.

O slovitem rimskem vinu Pucinu obstajata dve nasprotujoči si teoriji. Podpisujeta ju dva ugledna italijanska raziskovalca. Ampelograf prof. Gianni Dalmasso zelo zagovarja prepričanje, da je edini možni in legitimni naslednik Pucina lahko le prosecco, ki raste v tržaškem bregu. Danes ga pridelujejo le še redki vinogradniki s Kontovela, Proseka in Križa. Za g. Dalmassa je seveda bolj logično, da si je cesarica Livija lajšala tegobe vladarskega življenja prej s sladkim ali celo frizantnim proseccom kot pa z robustnim in kot kri rdečim teranom.

Drugačnega mnenja pa je Chino Ermacora, furlanski literat, raziskovalec, velik poznavalec vin. On zagovarja pravice refoška. Trto, ki je rodila slovit Pucinium, namreč Plinij imenuje "Omnium nigerria", torej najbolj črno med vsemi. Emarcoru je seveda jasno, da tak naziv najbolj pritiče refošku. Ker pa je Furlan, z refoškom misli tistega, ki raste po njegovih krajih.

Tu seveda trčimo ob dve novi uganki: zakaj ima ista trta dve imeni, refošk in teran, ter zakaj imata dve tako različni trti, kot sta naš, recimo mu istrski refošk, in furlanski refošk, isto ime. Refošk in teran sta dve imeni, ki sta se že daleč v zgodovini križali. Včasih sta označevali isto sorto, večkrat pa tudi ne.

Ampelografi so si danes bolj ali manj enotni, da ista trta rodi na Krasu in v nekaterih predelih "rdeče" Istre teran, v našem okolišu pa refošk. Refošk, ki uspeva v Furlaniji, pa ni z našim refoškom-teranom nič v sorodu. Tudi italijanski ampelografi ga imenujejo "Refosco dal peduncolo rosso", da bi ga lažje ločili od refoška-terana.

Kot rečeno, pa v zgodovinskih dokumentih ta ločitev ni bila tako dosledno izpeljana. V arhivih videmske kronike najdemo zapisano, da je mestna občina leta 1390 podarila kraljevim ambasadorjem 20 steklenic terana in 12 steklenic malvazije. V istem času je nek kronist tudi zapisal, da si je Avstrija zelo želela svojim posestim pridružiti Furlanijo in Tridentinsko, ker so tam pridelovali "bona et grandia vina", ki so bila sposobna ogreti tudi frigidne Tevtonce. Od "velikih vin" so najraje pili "Terant".

V starih zapisih je tudi izpričano, da so 6. 6. 1409 v Čedadu, na velikem banketu v čast papeža Gregoria XII., točili refošk skupaj s pikolitom, rebulo in drugimi vini. 1532. leta so z refoškom počastili kralja Karla V. v Spilimbergu v Furlaniji in na drugih slavnih gostijah in banketih. Mnogim furlanskim pesnikom je bil inspiracija in so ga zato radi opevali v Bakusovih rimah.

Zmešnjava z imeni se nadaljuje, saj najdemo v dokumentu iz 1396. leta celo "Terano bianco"! Nemški kronisti in poeti srednjega veka, ki so govorili o Trstu in okolici, so zelo hvalili Rainfld (rebulo), terant in malvazijo.

Tudi veliki Goethe je okušal slastna vina iz naših krajev. Vendar ne govori o teranu, pač pa o refošku (iz Ilirije, Istre in Dalmacije), ki ga včasih imenuje tudi "Dolcetto nero", tako da ni povsem jasno, ali ga zamenjuje z istoimensko trto, ki so jo poznali v Italiji, ali ga tako imenuje zaradi tega, ker so takrat pili sladek, ne do konca prevret refošk. V starih časih so poznali refošk tudi kot izvrstno osnovo za likerska vina, pridelana iz ovenelega grozdja. Iz refoška so delali tudi peneče vino, po starem načinu, s pomočjo riževih zrn - tri na steklenico. Zamaške pa so potem vezali z vrvico in steklenice shranjevali v pesku. Tudi o tem govorijo stari dokumenti.

Napol prevret, torej napol sladek in hkrati primerno kiselkast mošt iz refoška pa je bil med trgatvijo in martinovim zelo iskana in cenjena pijača po tržaških gostilnah še v letih pred 2. svetovno vojno.

Refošk oziroma teran je nedvomno predstavljal eno od nosilnih sort vinogradništva tako v kraških predelih kot tudi v Istri. Nekaj študij o njem je pripravil tudi znani vinogradniški strokovnjak iz prejšnjega stoletja prof. A. Marescalci, ko je bil okrog leta 1900 nekaj časa na kmetijskem inštitutu v Poreču.

Iz tega časa moramo omeniti tudi našega vipavskega rojaka Matijo Vrtovca, župnika iz Podnanosa, ki je spisal prvo slovensko knjigo o vinogradništvu z naslovom "Vinoreja sa Slovenze". Knjigo so natisnili leta 1844 v Ljubljani, že prej pa je kot podlistek izhajala v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Vrtovec nedvoumno uporablja za trto ime refošk, tudi za Kras. Loči debeli in drobni refošk. Ime teran pa uporablja kot obče ime za vsa vina iz rdečih oziroma črnih sort grozdja. Omenja na primer, da Tržačani iz refoška delajo svoje "sloveče terane".


Še en zanimiv dokument iz konca prejšnjega stoletja priča o gospodarskem pomenu refoška za istrske vinogradnike. V časopisu "La Provincia del Istria" št. 17, leto 1894. najdemo najdaljši zapis pod naslovom "Come si possa ingentilire il Terrano". Govori o tem, da so bila istrska črna vina zelo slabo ocenjena na razstavi leta 1886 v Bolzanu. Po mnenju degustacijske komisije so bila preveč kisla, groba, nezrela in premalo alkoholna. Istrski pokrajinski svet za kmetijstvo, danes bi ga poimenovali kot deželno ministrstvo, je bil zaradi tega zaskrbljen. V Franciji se je začela obnova vinogradov, ki jih je uničila trtna uš, in predvidevali so lahko, da istrska in dalmatinska vina ne bodo več tako iskana in cenjena in da jim bo kmalu ostal le še tržaški trg, kjer pa se bodo zopet srečala s hudo konkurenco vin iz Italije. Začeli so razmišljati o izvozu v Francijo, kjer so iskali vina za rezanje. V maju leta 1887 so poslali v Bordeaux kolekcijo 30 izbranih vin iz najboljših kleti iz Poreča, Kopra, Vodnjana, Pule, Brtonigle, Novigrada, Vižinade, Buj, Lovrečice, Rovinja, Pirana, Vrsarja in Umaga. Ocena je bila katastrofalna ("un giudizzio stavorevolissimo"), tako v pogledu enoloških značilnosti posameznih vzorcev kot tudi v pogledu njihove komercialne vrednosti. Okusi naj ne bi bili čisti, vina naj bi dišala po zemlji, žveplu, bila naj bi preveč grenka in kisla, surova… Izjema so bili le 4 vzorci: mešano vino iz Kopra je bilo med vsemi daleč najboljše, potem vino iz Brtonigle in še dva terana iz Poreča in Vodnjana.

Lahko seveda le ugibamo, ali si je istrski kmetijski inštitut iz Poreča res dovolil poslati toliko oporečnih vzorcev na tako pomembno ocenjevanje ali pa je bila slaba ocena predvsem spretna poslovno-taktična poteza prebrisanih francoskih trgovcev. Brez dvoma pa se z okusom francoskih ocenjevalcev ni ujemala za refošk oziroma teran značilna visoka kislina. To nam potrjuje tudi poročilo avstrijskega konzulata iz Bordeauxa, ki je bilo poslano pokrajinskemu svetu Istre za kmetijstvo in omenja, da so tudi dobra vina nezrela, kisla in surova. Istrska črna vina ne morejo tekmovati z dalmatinskimi niti v kategoriji vin za rezanje prav zaradi njihove poudarjene kislosti kot tudi zaradi previsoke cene. V poročilu je omenjeno, de se te ocene ujemajo s tistimi, ki so jih že prej izrekli znani nemški, angleški in italijanski enologi: Babo, Vizetelly, Schumarda, Ilamm, Cerletti in Mach, kot tudi z ocenami ocenjevalnih komisij na razstavah na Dunaju, v Trstu in Bolzanu.

Avtor tega spisa, objavljenega v članku La Provincia dell'Istria, Hugues, analizira tudi vzorce takšnih lastnosti istrskih črnih oziroma rdečih vin. Dopušča, da je do določene mere kriva lokalna klima, zemlja in mogoče včasih prezgodnja trgatev. Glavni vzrok pa vidi v sami trti - teranu, ki povsod daje mošt s tako visoko kislino, da daleč presega mejo, ki jo dopušča vinska trgovina. Rešitev vidi v oplemenitenju te trte ali v postopni zamenjavi z drugimi sortami. Avtor navaja, da je to predlagal že pred več leti, vendar brez uspeha. Njegov predlog v javnosti ni bil dobro sprejet. Pripoveduje, da je ob nekem uradnem obisku, ko je bil vprašan za mnenje o teranu, izrekel zelo radikalno oceno: "Teran je kot namizno vino (quale vino da pasto) negacija vina (l'odierno tipo terrano e la negazione del vino)!" Zaradi tega je imel precej težav. Kljub temu pa pravi, da svojega mnenja ni spremenil in si je dolgo let prizadeval najti rešitev, da bi oplemenitil tako surovo (grezzo) in primitivno (primitivo) vino.

Predlagal je dva ukrepa. Vinogradniki naj bi najprej opustili poletno krajšanje mladik, ker z njim porežejo najbolj aktivno listje, ki lahko da največ sladkorja. Po njegovem mnenju tudi ni potrebno, da bi grozdje odkrivali soncu, zaradi česar se pravzaprav krajšajo in vršičkajo mladice (col pretesto inutile di esporre l'uva al sole). Kot drugi ukrep predlaga uporabo vrelnega nastavka, pripravljenega iz grozdja iz najboljših leg. Še boljši uspeh bi po njegovem mnenju dosegli, če bi kvasovke pripravili iz bolj plemenitih sort grozdja, kot sta cabernet franc in cabernet sauvignon.

Tako je zapisal Hugues v Poreču 23. 8. 1894. Na srečo pa mu zgodovina ni dala prav. Kljub temu, da so se pri nas in nižje v Istri uveljavile tudi druge sorte črnega grozdja, pa vsaj v naših krajih refošk še vedno kraljuje. Ta vloga mu po imenu tudi pripada: Re-Fosco; "Re" kot kralj in "Fosco" kot temen. V poljubnem prevodu torej kralj črnih vin.

Hugues (1889) opisuje sledeče tipe refoška:

1. Terrano di corridico
2. Terrano di canfanaro
3. Refosko magnacan
4. Refosko d'Isola

Pri opisovanju teh tipov ni obdelal vseh ampelografskih podatkov, ampak le tehnološke.

Libuti (1913) pri opisovanju sorte teran v naslov postavlja "teran ali refošk" (Terrano o Refosko) ter ga v nadaljevanju apelografsko opisuje kot eno sorto. Trdi, da sorta teran v kraškem okolju da vino, ki ga v trgovini poznamo kot kraški refošk (Refosco di Carso). Razen tega pa že loči dva tipa terana, rdeče pecljatega in zeleno pecljatega. Po tem avtorju se barva pecljevine menja zaradi zunanjih pogojev. Na boljših legah ima grozdje rdečo pecljevino. Razlike se kažejo tudi v obliki in zbitosti grozdov kot tudi v velikosti in obliki jagod. V nadaljevanju trdi, da je na nekaterih lokacijah v Istri potrjenih še nekaj tipov, ki se pojavljajo z imeni Terrano pignoletto oziroma Refosco minuto, zatem Refoscone in Refosco magnacan.

- Dalmasso (1932) trdi, da obstajata dva tipa Terana, rdeče pecljati in zeleno pecljati, vendar ne loči terana od Refoška.
- Poggi (1939) v svojih zapisih brez dokazov trdi, da sta si istrski refošk in teran zelo podobna.

Najbolj precizen v sistematizaciji skupine teran je bil Gortan (1936/1937). Ta prvič ločeno opisuje sorto refošk (sinonimi, ki jih omenja Terrano piccolo, Marzenin, Magnacan) in teran; znotraj sorte loči rdeče pecljatega in zeleno pecljatega.
Carpentieri (1947) pravi: "Refošk je črna sorta grozdja, ki se goji v Furlaniji", kjer so poznali tri oblike. Pri opisovanju sorte "Teran ali črni Refošk" pravi: "Iz sušenega grozdja te sorte na najboljših legah dobimo desertno vino (Sladki refošk)".

Sorto teran so najbolj podrobno opisali avtorji Cosmo, Benedetti in Forti (1959). Osnova njihovih poskusov in ampelografskega opisa je klon, ki je bil vzet in razmnožen na poskusni vinogradniško-vinarski postaji v Coneglianu. Njihove raziskave niso izšle iz možnosti, da obstaja več tipov v skupini teran, ampak so izhajali z enim samim tipom, ki je bil rdeče pecljati teran in ga sinonimno imenujejo "Terrano del Carso", "Terrano d'Istria", "Refosco del Carso" in "Refosco d'Istria ", a ga v naslovu dela poimenujejo "Terrano".

V uvodu pravijo: "V Istri, kjer je teran zelo razširjen, se v različnih letih pojavlja rdeče pecljati ("Araspo Rosso"), ki naj bi bil karakterističen za rdečo zemljo, in drugi tip z belo pecljevino ("Araspo Rosso"), tipičen za flišno zemljo ("Terra Bianche")." Vendar v naših opažanjih ugotavljamo, da je vzrok v klimatskih faktorjih, da se te razlike ne pojavljajo konstantno in celo niti na enem in istem trsu.

V referatih na posvetu vinogradnikov Istre, Kvarnerja in slovenskega Primorja v Portorožu leta 1969 strokovnjaki niso razčistili dileme o ampelografskih tipih v skupini teran. Tako se na primer Matanič v svojem referatu drži termina teran za hrvaško Istro, Gorše pa za Slovensko primorje uporablja izključno ime refošk. Eden izmed sklepov posvetovanja je bil, da je trta refošk. Pravico do imena teran naj bi imelo manjše vinogradniško področje v okolici Rovinja in slovenski Kras. To so že opravili na vsedržavnem kongresu leta 1932 v Puli. V svojem referatu o rajonizaciji vinogradništva s področja Krasa Vovk (1960) trdi: "Danes ne obstaja več nikakršen dvom, da je po ampelografskem opisu sorta refošk, ki daje na Krasu vino kraški teran, v Istri istrski refošk in v Furlaniji odlično črno vino - ena in ista sorta." Zirojevič (1974) opisuje sorto teran in kot sinonime uporablja sledeče nazive: Terrano d'Istria, Terran noir, Terran blauer, teran crni, refošk, Istranin idr. Opisoval je le en tip, in to rdeče pecljati teran.

Vivoda (magistrsko delo 1980) ugotavlja pri primerjalnih raziskavah med teranom in refoškom naslednje razlike:

- rozga je pri refošku lahko rdečkastih odtenkov,
- list refoška ima manj izražene lateralne sinuse in ima redno obliko črke U,
- grozd refoška je bolj valjaste oblike, zbit in ima povprečno manjšo težo,
- jagode refoška so bolj okroglaste, vendar podobne teranu,
- pokožica refoška je bolj temna,
- meso refoška je čvrsto, skladnega sladko-kiselkastega okusa, medtem ko je pri teranu izrazito kiselkastega okusa,
- po fenoloških raziskavah refošk dozoreva 8-15 dni pred teranom,
- koeficient rodnosti je pri refošku 0,93, pri teranu presega 1,0,
- razmerje sladkor/kislina gre tudi v prid refoška.

Ti podatki jasno govorijo, da je refošk posebna sorta, ki se izrazito razlikuje od terana po morfoloških in tehnoloških svojstvih.