Zanimiva je izpoved hčerke nemškega majorja Wehrmachta Fritza Haiderja, ki je v času vojne deloval najprej v Veroni, kasneje pa v Trstu. Po vojni se je preselil v Belgijo, kjer je bil konstruktor ladij. Leta 1950 se je poročil, rodila se mu je hčerka Ingrid. Petnajst let je živela v Kanadi in med obiskom v Evropi jo je spodbudilo pisanje takratnih časopisov o potopljeni ladji Rex. Zdelo se ji je, da ve sama veliko več od tega, kar pišejo časopisi. Zato je kot zgodovinarka in sodelavka pri filmih začela z raziskavami o tej ladji.
Če želimo govoriti o zakladu, skritem v eni od kabin na Rexu, se moramo povrniti v čas, ko je Italija razpadla in so Trst in okolico okupirali Nemci. Ob tem se moramo spomniti Rižarne, kjer so se dogajala velika hudodelstva. “Rižarno” – nekdanjo tovarno riža, so Nemci spremenili v krematorij, kjer so v enem samem letu pobili in zažgali med 3000 – 5000 ljudi, največ Židov, Slovencev, Italijanov in Hrvatov. Med njimi so bili pretežno izobraženci in vplivni ljudje. Tu so Nemci selekcionirali ljudi. Nekatere so takoj umorili, druge pa so skupaj z naropanim bogastvom, večinoma židovskega porekla, z vlakom transportirali v Nemčijo. Med dragocenostmi so bili tudi predmeti, pobrani z Rexa (slike, kipe, tapiserije, pohištvo in drugo bogastvo…).
Zlato, drage kamne in druge dragocenosti, so visoki nemški oficirji skrili na ladji Rex. Po vojni je mnogo potapljačev, domačih in tujih, ki so vedeli za dragocene zaboje, skrite v eni od kabin – iskalo izgubljeni zaklad. Nazadnje so tam raziskovali, neuradno, kot turisti, avstrijski potapljači , ki so, tako kot vsi dosedaj, iskali brez uspeha.
Zanimivo bi bilo vedeti, kdo je našel izgubljeni zaklad in kje je končal?
